Najnowsze prace:
Poezja
|
| Milena Sušnik Falle |
| PROFIL O autorze Przyjaciele (1) Książki (3) Poezja (54) Fotografia (10) Handmade (8) | |
Milena Sušnik Falle, 16 października 2015
UTRUJAJOČE
Na beli steni,
kjer najina slika
je visela,
visi zdaj
izdolbena
drevesna korenina,
s pentljo
iz rdečega tila;
poteza zgrešena –
enako daleč,
enako dokončno
toplina sobe
v hlad položena.
Milena Sušnik Falle - Slovenija
Milena Sušnik Falle, 9 czerwca 2015
BLIZU VEKAM
Shranjen spomin,
v zapeljivo trajnih
gubah časa,
pušča sporočila,
kot veter v drogovih
šelesteče sledi.
Na izrazih podob
medli koprena ,
nedoločljivo blaži;
pred zankami pozabe,
ujeda minljivosti,
daljave posti.
Odpira skrinjico
zanosnih stvari;
kaljena v skomin
snuje videnje
ohranjenih noči … svitov –
nešteto zamaknjenih vezi.
Zamišljeno nostalgijo
opoteka omejeni svet,
postanek v njem žubori,
kot izvir samotnega potoka,
ki v nobenem letnem času
ne zaledeni.
Milena Sušnik Falle - Slovenija
Milena Sušnik Falle, 16 czerwca 2014
MILOSTNO JUTRO
Vonj jutra
kraljevo
zavaja dan
v odpuščeno –
da ne bi bolelo,
jokalo –
zvonilo tam,
kjer ni zvonov.
Blazine trave z dražem jutra
blestijo v soncu -
zadišijo:
majhna sebi,
čutno polzim vase,
da se kdo ve kje,
približam udarcu dneva -
bo milosten ali surov.
Polja tiho
na soncu ležijo –
občutek svetosti,
kot prvo obhajilo;
razodeto zunaj mene –
komaj verjetno –
zlepljeno z odtisi milosti jutra,
za neizogiben čas trnjevo negotov.
Milena Sušnik Falle - Slovenija
pesniška zbirka Tempus fugit - Čas beži
Milena Sušnik Falle, 10 maja 2014
AND I LOVE HER
Noč je dišala po dežju,
ko sva se na njenih dlaneh podarila...
Utrinki sreče
so stkali bajko
v žarišču noči,
samo v duši živeči,
vedno znova rojeni sni,
lebde njene sledi.
Morda me je že izsanjala,
na plesišču vsakdanjosti,
s solzami;
na ožganih dlaneh nove noči,
zapuščen,
otožen sem.
Milena Sušnik Falle - Slovenija
(pesniška zbirka Prozorni kristali jutra)
Milena Sušnik Falle, 20 grudnia 2013
NI LAHKO RAZUMETI - SPRIJAZNJENO
Rasla sem -
kot drobno seme,
zasejano v žejno sušino,
negotovo dohajala
ustvarjeno za čas,
navzven mrko,
kot zamotan dež,
ki umiva bel kamen –
spontano motrila množice,
valjane z množico,
skozi vijugaste tunele
trpko zmedenih idealov,
ki so polzeli v kosti,
razdvajali realnost;
v veri dolgoživosti
sproti vozlala nov svet
za zaklad vdolbin trenutkov
samotolažbe – ko na tleh,
nimaš več kam pasti
in skozi štrene obupa
neustavljivo pronica
eno samo slovo.
Brez gub na čelu,
privlačno mrtvim poljem
svoje razsežnosti,
nisem zmogla risati večere
v črtah zoreče ajde;
skozi navado svojih oči
resnici primikala razdalje -
zanikala brazgotine bojazni,
prikrito v videzu rastja,
hotenega v iskanju sebe
nikoli dokončala;
moja rast v višino
preostalega življenja,
ne potolaženo hrepenenje
v poletu utrujenih kril,
kot simbol suhocvetke Immortelle,
v vazi brez vode zavrte rasti;
razpotje začrtane usode
ponazarja dve različici,
pregnanih in preganjanih
pestečih misli in potlačenih čustev.
Ni lahko razumeti – sprijaznjeno.
Milena Sušnik Falle - Slovenija
Milena Sušnik Falle, 20 grudnia 2013
POBRATENA S TIŠINO
Tako dolgo se že sprašujem…
o občutljivih popoldnevih,
gostih poletnih večerih julija,
okrašenih s spiralnimi rjuhami
drobnih nebesnih znamenj,
prehodna ležišča moje samote,
tiha brezimna pribežališča
hrepenenj votlih glasov
skozi odrinjena sanjava leta -
odmevna vsakomur
na svoj način –
da začenjam dojemati
minljivost miline kot obledel
kalejdoskop tankočutnosti,
izgubljeno raven plimovanja
skritih zalivov oceana življenja,
kjer se znova in znova
kiralno prepirajo zame,
umrljiva poletja.
Tako dolgo se že sprašujem…
…pobratena s tišino,
da besede pomenijo
izničenje stvari,
odrezan prag labirintu
prividov sanj,
ker si upam
skozi svoj čas agonije,
radovednih oči
gasiti zublje duše,
neodrešeno verjeti
v pogrešan letni čas,
toplino milostnih sledi
voditi na ruševine sna,
kot zadnji način zavetja,
pod okriljem smiljenja sebi;
brez sonca v grlu,
skozi praznino stvari,
snubim poletna razodetja.
Milena Sušnik Falle - Slovenija
Milena Sušnik Falle, 25 listopada 2013
GOLE GREDICE
V teh dneh,
dež žalosti dneve.
Daleč od sonca in morja
zateglo kličem
za bosim poletjem,
ura za uro mineva
brezkončno počasi.
Čutim dih jeseni.
Plazi se vame –
skeli, kakor rana.
Odkar sanjam preprostost ljubezni,
so moji dnevi nedosegljiva daljava.
In beg pred hlastočim vrtincem
samote.
Milena Sušnik Falle - Slovenija
(pesniška zbirka Prozorni kristali jutra)
Milena Sušnik Falle, 3 listopada 2013
VEZICE
Nikoli
ne spregovorim
o samotnih obrežjih,
mehkobnih senc
svojega rastja,
vijugasti strugi reke sna,
mrtve ljubezni na njej,
bohotno bizarni enoličnosti,
ki plaho razpira nedra,
vezice duše nemi.
Nikoli,
ne spregovorim
o razsutih črepinjah sonca
na pragu navade,
ne nizko razgibanih
korakih vsakdana,
ne sijaju položenem vame,
mehkobno – na moje rane,
kdaj pa kdaj – tudi ne včasih,
govorica v očeh vzkipi.
Milena Sušnik Falle - Slovenija
Milena Sušnik Falle, 3 listopada 2013
ZRCALNO ŠEPETANJE
Pozno poletje
niha daleč v leto,
čutno lesketa prostor
s prozornimi zastori
obrušenega spomina.
Na pragu jeseni
otožno purpurni odtenki,
vznemirjajo gladino jezera,
v zamaknjeni pokrajini
zrcalijo samotnost hiše,
skalnatih temeljev,
dotrajanih vratnih opažev, oken…,
opazno razpadajočo
pod krošnjami vrb žalujk -
kot odtisi let na krivuljasto
žilnatih listih življenja;
zaljubljeni v šepet narave,
zamotani v otožnost,
v pokrajini brez žive duše,
zibam v sebi brezciljni zanos,
kot šepetajoče ustnice
izpoved najlepših besed.
V zapoznelem vzgibu poletja,
bijem nostalgičen boj,
begotno – kot veter z mlini;
s prepletenimi prsti
mirim notranji trepet,
ne znam drugače
orisati hotenje svojih rok,
zatečeno v oddaljen čas.
Obujena idila,
zastaja v meni,
živi brez časa;
kupole daljav,
hranijo skrivnostne občutke,
nikoli postarane;
monotonih misli bredem po koncu poletja,
kjer nihče več ne hiti mimo koga -
na obrežju venečih trav,
diham v kristal samote,
praznih rok dojemam stisko
privajeno daljni zgodbi,
ki jo nosim v sebi
za neizogibno izročilo jeseni,
ko bo v vsaki kaplji jokalo,
odgovore vprašanj brez zatikanja,
v ponovljeno čakanje spremenilo.
Globok občutek neizogibnega,
kot kamnu bližina črnega maha,
preveva toplino kraja poletja;
sprijaznjena – polna sočutja
med vlakni pogubnih delov sebe –
s smehljaji mojih vzdihov
zavajam stražarje samote,
kot svetloba sonca - sence ,
nad pogubno platano poletnih raz.
Milena Sušnik Falle
(2011)
Milena Sušnik Falle, 20 września 2013
OSIP
Življenje
na mojih ramenih
včasih zazveni,
kot brušen kozarec
rezan z diamantom -
na stičišču tistih senc,
ki potujejo z mano,
kot žeja
in glad.
Življenje
na mojih ramenih
včasih spodmakne
viseče dneve, poti…
tiste nepozabljene,
vrezane vase,
da v utvari pomislim,
kako meni poje,
zaljubljeni škržat.
Milena Sušnik Falle - Slovenija
(pesniška zbirka TEMPUS FUGIT - Čas beži)
Ostatnie komentarze:
21 listopada 2024
Jaga
Gdybym ci ja umiała ;) Ale zanucić można jakby
21 listopada 2024
:))
20 listopada 2024
sam53
smacznego....
20 listopada 2024
nuty są? poproszę
20 listopada 2024
dzięki... :))))
20 listopada 2024
można się nauczyć ale po co...
20 listopada 2024
Teresa Tomys
Jest nas więcej...
20 listopada 2024
Jakieś przekłamanie w tekście i nie wiem z
20 listopada 2024
Mnie deszcz zawsze kołysze do snu :)
20 listopada 2024
Szkoda, że nie ma już podpięć.
20 listopada 2024
To ja.
20 listopada 2024
Tak :)) W ogóle, mosty NY są bardzo klimatyczne:)
21 listopada 2024
Arsis
21 listopada 2024
wiesiek
21 listopada 2024
Jaga
21 listopada 2024
Belamonte/Senograsta
20 listopada 2024
sam53
20 listopada 2024
wiesiek
20 listopada 2024
Belamonte/Senograsta
20 listopada 2024
Marek Gajowniczek
19 listopada 2024
Marek Gajowniczek
19 listopada 2024
Eva T.