Poezja

Kadar začutim,
kako teža let
samoto veča,
kako neskončno
krivi ravnine
telesa, duše;
obmolknejo besede moje,
ostanejo negibne.

Polna žeje
po daljavah
s stopinjo
za stopinjo,
prestopam mahovino
neizprosnosti časa,
zaman daljšam korake
v večnost, ki je ni.

Neizbežen prizvok tišine…
kot trn vrtnice
v srcu spoznanja,
biserno bolečino krepi;
v vsaki uri
minevanja dneva
se izteka
del vijugastih poti.

Kadar začutim,
kako teža let
rezbari z atomi
ostrine;
poglablja elipse resničnosti;
obraz obrnem k sebi –
dovolj je živeti,
dovolj že dihati.
 
Milena Sušnik Falle- Slovenija
(pesniška zbirka Prozorni kristali jutra)