Ko bi znala prezreti,
tisto, kar ne znam…
na golih zidovih tišine
nanizano fresko
barvitih nians
minevanja,
vzgib dvignjenih vek
zatekle preteklosti,
poraslo samoto najlepšega,
ki jemlje dih in razum –
svoj dir splašene negotovosti,
bi ukrotila.
Ko bi znala prezreti,
tisto, kar ne znam…
skrajne robove svojih poti
zglajene v razpršene daljave,
šablonsko železno obleko
na plečih neizprosnih pasti –
obelodaniti boj srca,
da glas vesti,
ne bil bi neizprosen
posek času,
kot sekira stari jablani,
ki ne bo več rodila.
Milena Sušnik Falle - Slovenija