Poezja

Pozno poletje
niha daleč v leto,
čutno lesketa prostor
s prozornimi zastori 
obrušenega spomina.
Na pragu jeseni
otožno purpurni odtenki,
vznemirjajo gladino jezera,
v zamaknjeni pokrajini
zrcalijo samotnost hiše,
skalnatih temeljev,
dotrajanih vratnih opažev, oken…,
opazno razpadajočo
pod krošnjami vrb žalujk -
kot odtisi let na krivuljasto
žilnatih listih življenja;
zaljubljeni v šepet narave,
zamotani v otožnost,
v pokrajini brez žive duše,
zibam v sebi brezciljni zanos,
kot šepetajoče ustnice
 izpoved najlepših besed.
V zapoznelem vzgibu poletja,
bijem nostalgičen boj,
begotno – kot veter z mlini;
s prepletenimi prsti
mirim notranji trepet,
ne znam drugače
orisati hotenje svojih rok,
zatečeno v oddaljen čas.
 
Obujena idila,
zastaja v meni,
živi brez časa;
kupole daljav,
hranijo skrivnostne občutke,
nikoli postarane;
monotonih misli bredem po koncu poletja,
kjer nihče več ne hiti mimo koga -
na obrežju venečih trav,
diham v kristal samote,
praznih rok dojemam stisko
privajeno daljni zgodbi,
ki jo nosim v sebi
za neizogibno izročilo jeseni,
ko bo v vsaki kaplji jokalo,
odgovore vprašanj brez zatikanja,
v ponovljeno čakanje spremenilo.
Globok občutek neizogibnega,
kot kamnu bližina črnega maha,
preveva toplino kraja poletja;
sprijaznjena – polna sočutja
med vlakni pogubnih delov sebe –
s smehljaji mojih vzdihov
zavajam stražarje samote,                             
kot svetloba sonca - sence ,
nad pogubno platano poletnih raz.
 
Milena Sušnik Falle - Slovenija