16 czerwca 2012
GLOBOKE RAZE
Kadar začutim,
kako teža let
samoto veča,
kako neskončno
krivi ravnine
telesa, duše;
obmolknejo besede moje,
ostanejo negibne.
Polna žeje
po daljavah
s stopinjo
za stopinjo,
prestopam mahovino
neizprosnosti časa,
zaman daljšam korake
v večnost, ki je ni.
Neizbežen prizvok tišine…
kot trn vrtnice
v srcu spoznanja,
biserno bolečino krepi;
v vsaki uri
minevanja dneva
se izteka
del vijugastih poti.
Kadar začutim,
kako teža let
rezbari z atomi
ostrine;
poglablja elipse resničnosti;
obraz obrnem k sebi –
dovolj je živeti,
dovolj že dihati.
Milena Sušnik Falle- Slovenija
(pesniška zbirka Prozorni kristali jutra)
3 maja 2024
można możnasam53
3 maja 2024
0305wiesiek
3 maja 2024
źródło wiarysam53
3 maja 2024
o świciesam53
3 maja 2024
Ciscollo!Arsis
3 maja 2024
Co wiesz o bólu?Voyteq (Adalbertus) Hieronymus von Borkovsky
2 maja 2024
Słodkavioletta
2 maja 2024
Palce do bokukb
1 maja 2024
Chciałem ci powiedzieć…Arsis
1 maja 2024
To już maj...Marek Gajowniczek