Latest items:
Poetry
|
| Milena Sušnik Falle |
| PROFILE About me Friends (1) Books (3) Poetry (54) Photography (10) Handmade (8) | |
Milena Sušnik Falle, 16 june 2014
MILOSTNO JUTRO
Vonj jutra
kraljevo
zavaja dan
v odpuščeno –
da ne bi bolelo,
jokalo –
zvonilo tam,
kjer ni zvonov.
Blazine trave z dražem jutra
blestijo v soncu -
zadišijo:
majhna sebi,
čutno polzim vase,
da se kdo ve kje,
približam udarcu dneva -
bo milosten ali surov.
Polja tiho
na soncu ležijo –
občutek svetosti,
kot prvo obhajilo;
razodeto zunaj mene –
komaj verjetno –
zlepljeno z odtisi milosti jutra,
za neizogiben čas trnjevo negotov.
Milena Sušnik Falle - Slovenija
pesniška zbirka Tempus fugit - Čas beži
Milena Sušnik Falle, 10 may 2014
AND I LOVE HER
Noč je dišala po dežju,
ko sva se na njenih dlaneh podarila...
Utrinki sreče
so stkali bajko
v žarišču noči,
samo v duši živeči,
vedno znova rojeni sni,
lebde njene sledi.
Morda me je že izsanjala,
na plesišču vsakdanjosti,
s solzami;
na ožganih dlaneh nove noči,
zapuščen,
otožen sem.
Milena Sušnik Falle - Slovenija
(pesniška zbirka Prozorni kristali jutra)
Milena Sušnik Falle, 20 december 2013
NI LAHKO RAZUMETI - SPRIJAZNJENO
Rasla sem -
kot drobno seme,
zasejano v žejno sušino,
negotovo dohajala
ustvarjeno za čas,
navzven mrko,
kot zamotan dež,
ki umiva bel kamen –
spontano motrila množice,
valjane z množico,
skozi vijugaste tunele
trpko zmedenih idealov,
ki so polzeli v kosti,
razdvajali realnost;
v veri dolgoživosti
sproti vozlala nov svet
za zaklad vdolbin trenutkov
samotolažbe – ko na tleh,
nimaš več kam pasti
in skozi štrene obupa
neustavljivo pronica
eno samo slovo.
Brez gub na čelu,
privlačno mrtvim poljem
svoje razsežnosti,
nisem zmogla risati večere
v črtah zoreče ajde;
skozi navado svojih oči
resnici primikala razdalje -
zanikala brazgotine bojazni,
prikrito v videzu rastja,
hotenega v iskanju sebe
nikoli dokončala;
moja rast v višino
preostalega življenja,
ne potolaženo hrepenenje
v poletu utrujenih kril,
kot simbol suhocvetke Immortelle,
v vazi brez vode zavrte rasti;
razpotje začrtane usode
ponazarja dve različici,
pregnanih in preganjanih
pestečih misli in potlačenih čustev.
Ni lahko razumeti – sprijaznjeno.
Milena Sušnik Falle - Slovenija
Milena Sušnik Falle, 3 november 2013
VEZICE
Nikoli
ne spregovorim
o samotnih obrežjih,
mehkobnih senc
svojega rastja,
vijugasti strugi reke sna,
mrtve ljubezni na njej,
bohotno bizarni enoličnosti,
ki plaho razpira nedra,
vezice duše nemi.
Nikoli,
ne spregovorim
o razsutih črepinjah sonca
na pragu navade,
ne nizko razgibanih
korakih vsakdana,
ne sijaju položenem vame,
mehkobno – na moje rane,
kdaj pa kdaj – tudi ne včasih,
govorica v očeh vzkipi.
Milena Sušnik Falle - Slovenija
Milena Sušnik Falle, 3 november 2013
ZRCALNO ŠEPETANJE
Pozno poletje
niha daleč v leto,
čutno lesketa prostor
s prozornimi zastori
obrušenega spomina.
Na pragu jeseni
otožno purpurni odtenki,
vznemirjajo gladino jezera,
v zamaknjeni pokrajini
zrcalijo samotnost hiše,
skalnatih temeljev,
dotrajanih vratnih opažev, oken…,
opazno razpadajočo
pod krošnjami vrb žalujk -
kot odtisi let na krivuljasto
žilnatih listih življenja;
zaljubljeni v šepet narave,
zamotani v otožnost,
v pokrajini brez žive duše,
zibam v sebi brezciljni zanos,
kot šepetajoče ustnice
izpoved najlepših besed.
V zapoznelem vzgibu poletja,
bijem nostalgičen boj,
begotno – kot veter z mlini;
s prepletenimi prsti
mirim notranji trepet,
ne znam drugače
orisati hotenje svojih rok,
zatečeno v oddaljen čas.
Obujena idila,
zastaja v meni,
živi brez časa;
kupole daljav,
hranijo skrivnostne občutke,
nikoli postarane;
monotonih misli bredem po koncu poletja,
kjer nihče več ne hiti mimo koga -
na obrežju venečih trav,
diham v kristal samote,
praznih rok dojemam stisko
privajeno daljni zgodbi,
ki jo nosim v sebi
za neizogibno izročilo jeseni,
ko bo v vsaki kaplji jokalo,
odgovore vprašanj brez zatikanja,
v ponovljeno čakanje spremenilo.
Globok občutek neizogibnega,
kot kamnu bližina črnega maha,
preveva toplino kraja poletja;
sprijaznjena – polna sočutja
med vlakni pogubnih delov sebe –
s smehljaji mojih vzdihov
zavajam stražarje samote,
kot svetloba sonca - sence ,
nad pogubno platano poletnih raz.
Milena Sušnik Falle
(2011)
Milena Sušnik Falle, 16 october 2015
UTRUJAJOČE
Na beli steni,
kjer najina slika
je visela,
visi zdaj
izdolbena
drevesna korenina,
s pentljo
iz rdečega tila;
poteza zgrešena –
enako daleč,
enako dokončno
toplina sobe
v hlad položena.
Milena Sušnik Falle - Slovenija
Milena Sušnik Falle, 20 september 2013
OSIP
Življenje
na mojih ramenih
včasih zazveni,
kot brušen kozarec
rezan z diamantom -
na stičišču tistih senc,
ki potujejo z mano,
kot žeja
in glad.
Življenje
na mojih ramenih
včasih spodmakne
viseče dneve, poti…
tiste nepozabljene,
vrezane vase,
da v utvari pomislim,
kako meni poje,
zaljubljeni škržat.
Milena Sušnik Falle - Slovenija
(pesniška zbirka TEMPUS FUGIT - Čas beži)
Milena Sušnik Falle, 8 september 2013
RELACIJE
Ko bi znala prezreti,
tisto, kar ne znam…
na golih zidovih tišine
nanizano fresko
barvitih nians
minevanja,
vzgib dvignjenih vek
zatekle preteklosti,
poraslo samoto najlepšega,
ki jemlje dih in razum –
svoj dir splašene negotovosti,
bi ukrotila.
Ko bi znala prezreti,
tisto, kar ne znam…
skrajne robove svojih poti
zglajene v razpršene daljave,
šablonsko železno obleko
na plečih neizprosnih pasti –
obelodaniti boj srca,
da glas vesti,
ne bil bi neizprosen
posek času,
kot sekira stari jablani,
ki ne bo več rodila.
Milena Sušnik Falle - Slovenija
Milena Sušnik Falle, 4 september 2013
SOPOTNIK
Skozi stoletja
čas se levi,
neviden kot glasba,
sanjavo begoten
od življenja do smrti,
nestanovitno končen
v neskončnosti;
razklan kot drevo po neurju,
škrlaten plen v šapah pozabe –
včasih steklena kocka raja,
ki se v hipu stre.
Po neizmerljivi sledi,
ki zdi se kratka,
drsi doba v dobo;
potne srage usode
polzijo v naše svetove,
skozi majave pregrade
koščkov davnih dejanj,
v zalive svilnate vere,
da pričakovanja ne bi potonila –
kajti čas je val,
ki pride in gre…
Milena Sušnik Falle - Slovenija
(pesniška zbirka Tempus fugit – Čas beži
Milena Sušnik Falle, 6 july 2013
TROHICA LEPEGA
Toplina
svojih misli sem,
ki se počasi
ohlaja.
Ozri se
preko ramen
slučajnosti,
pohiti
v naslednji
trenutek,
sicer
bom odtekla
skozi tebe
iz rdečih
v modrikaste
kolobarje,
kajti
to je ljubezen
na prvi pogled.
Milena Sušnik Falle - Slovenija
(pesniška zbirka Prozorni kristali jutra)
Milena Sušnik Falle, 6 july 2013
POLETNI ŠČIP
Spuščene oči noči
ustavijo
vreteno življenja –
drug za drugim
zaspimo
v nezaveden čas.
Pozni mesec
lije svojo luč,
sence prerasle trave
zakrijejo vsakdanje poti,
pajčevina spokoja
preprede spečo vas.
V svetlem jutru
izvotlenem kakor kupa,
razsvit zbujenja vzdrami gluhi glas –
po starem izdolbe
na obrazih
čustven izraz.
Milena Sušnik Falle - Slovenija
(pesniška zbirka Prozorni kristali jutra)
Milena Sušnik Falle, 16 june 2012
RAZTRGANO GNEZDO
Trudna sem.
Nezadržano oddaljevanje časa
zarezuje v srce
hladno votlost.
Jutri je še daleč.
Jokala bi.
Pa sem nema.
Ne bi mogla več,
živeti s somrakom dnevov,
na razbeljeni ploščadi želja.
Predaleč so vsa včeraj,
preblizu vsa jutri.
Preutrujena sem
za vračanje.
Milena Sušnik Falle - Slovenija
(pesniška zbirka Prozorni kristali jutra)
Milena Sušnik Falle, 23 july 2012
LEP JE MOJ JESENSKI ČAS
Lep je moj jesenski čas
Lep je
moj jesenski čas,
ustavljen
v srečanju
s seboj,
v zaznanju
mehkobnega sijaja,
položenega vame –
... iz dni ...
v sluh potopljene
barve glasu,
shranjenih koščkov
misli in upov, blažene čutnosti,
... ko je na mojem
tvoj obraz
gorel ...
Lep je
moj jesenski čas,
ranljivo krhek,
samotno dremoten –
... v teh dneh...
raztrgano deljiv,
čudežno sijoč,
vdihnjen trenutkov
negovane preteklosti,
dotaknjen besed
gluhih v tišini molka,
odmaknjen stvarstva;
... pestovan ...
v naročju nostalgije,
za ure hladne zime –
za zapolnjeno vrzel ...
Schön ist meine Herbstzeit
Schön ist
meine Herbstzeit,
zum Stillstand gebracht
in der Begegnung
mit sich selbst,
in der Wahrnehmung
in mich gelegten
weichen Glanzes –
… aus den Tagen …
ins Hören getauchte
Farben der Stimme,
der bewahrten Stückchen
Gedanken und Hoffnungen, seliger Empfindung
… als auf meinem
dein Gesicht
brannte …
Schön ist
meine Herbstzeit,
verwundbar spröde,
einsam düster –
… in diesen Tagen …
zerrissen teilbar,
wundersam leuchtend,
inspiriert von Augenblicken
gehüteter Vergangenheit,
berührt von Worten, die taub sind
in der Stille des Schweigens,
entrückt der Schöpfung;
… gewiegt …
in den Armen der Nostalgie,
für kalte Winterstunden –
für die ausgefüllte Lücke …
Milena Sušnik Falle - Slovenija
(pesniška zbirka Tempus fugit - Čas beži)
Milena Sušnik Falle, 17 august 2012
SILHUETI
V samoti skal, kjer le morje je gospodar,
stojita silhueti, tesno objeti.
Nem pogled iz oči v oči,
igra dveh dlani govori.
Srci hrepeneči, polni nemira,
povsod mir, blažena tišina.
Le kdaj pa kdaj
za hip tišino sredi skal,
vzdrami morski val.
Silhueti, od ljubezni prevzeti,
ostaneta dalje tesno objeti.
V samoti skal, kjer le morje je gospodar,
že noč vabi dan,
odideta silhueti vsaka v svojo stran.
Milena Sušnik Falle – Slovenija
(pesniška zbirka Prozorni kristali jutra)
Milena Sušnik Falle, 12 september 2012
ŽIVETI Z JESENJO
Jesenski čas
umirja
silne čute
poletja.
V spominih
te srečujem
v obarvani
tišini,
vedno na istem
mestu,
ker poti
ni več nobene.
Sanjarim
v oklepu
razpadlih besed
na preperelih
stopinjah
odhajanja,
dokler veter
z jesenskimi prsti
trosi po mrzlem
oktobru
porjavele liste...
Milena Sušnik Falle
(pesniška zbirka Prozorni kristali jutra)
Milena Sušnik Falle, 3 october 2012
PRELUDIJ
Na oddaljenih
dneh vročega poletja
zaznamek spomina…
…na tistem mestu,
kjer se sonce razteza
do rdeče zarje,
kjer se z imenom
na ustih
ustavljajo trenutki.
Milena Sušnik Falle – Slovenija
(pesniška zbirka Prozorni kristali jutra)
Milena Sušnik Falle, 10 november 2012
RASKAV NOVEMBER
V novembru
se večeri plazijo
v naročje spokoja;
pod njegovim
ogrinjalom
skrivam
goloto
svojega molka,
svojih ust.
Na koncu
brvi tišine
umirajo sanje
preteklih dni,
kot trte
v novembru;
to je čas
doživetja
narave v osami,
prepoznavanje
svoje motne slike;
to je čas
nostalgije
za toplim soncem,
sprejetim
kot hostijo.
Milena Sušnik Falle - Slovenija
(pesniška zbirka Prozorni kristali jutra)
Milena Sušnik Falle, 6 march 2012
SPREAD OVER HIMSELF
SPREAD OVER HIMSELF
Winter morning
pliers hollow term
empty as a glove
unshackled from the hands
visibly intertwined
with the topic in the light,
after flying flock ob black crows, exciting detected,
not promising,
you go to the dust
my old
once loved roads –
divided in the distance
perceived in the body…
Start date
opens the door,
stepping in it
pale lips
the bites of silence
wide open pupils
expectations
run from an hour to an hour
to delight the evening –
gold-plated counterfeit;
morning the wisdom of the day
degree of degrees,
increasingly away,
marked
as cuts, wounds
never healed in my flesh.
Milena Sušnik Falle – Slovenia
(pesniška zbirka TEMPUS FUGIT-Čas beži)
nagrajena pesem v Angliji 2009, objavljena v svetovnem zborniku...)
Milena Sušnik Falle, 11 january 2013
ZRCALNO ŠEPETANJE
Pozno poletje
niha daleč v leto,
čutno lesketa prostor
s prozornimi zastori
obrušenega spomina.
Na pragu jeseni
otožno purpurni odtenki,
vznemirjajo gladino jezera,
v zamaknjeni pokrajini
zrcalijo samotnost hiše,
skalnatih temeljev,
dotrajanih vratnih opažev, oken…,
opazno razpadajočo
pod krošnjami vrb žalujk -
kot odtisi let na krivuljasto
žilnatih listih življenja;
zaljubljeni v šepet narave,
zamotani v otožnost,
v pokrajini brez žive duše,
zibam v sebi brezciljni zanos,
kot šepetajoče ustnice
izpoved najlepših besed.
V zapoznelem vzgibu poletja,
bijem nostalgičen boj,
begotno – kot veter z mlini;
s prepletenimi prsti
mirim notranji trepet,
ne znam drugače
orisati hotenje svojih rok,
zatečeno v oddaljen čas.
Obujena idila,
zastaja v meni,
živi brez časa;
kupole daljav,
hranijo skrivnostne občutke,
nikoli postarane;
monotonih misli bredem po koncu poletja,
kjer nihče več ne hiti mimo koga -
na obrežju venečih trav,
diham v kristal samote,
praznih rok dojemam stisko
privajeno daljni zgodbi,
ki jo nosim v sebi
za neizogibno izročilo jeseni,
ko bo v vsaki kaplji jokalo,
odgovore vprašanj brez zatikanja,
v ponovljeno čakanje spremenilo.
Globok občutek neizogibnega,
kot kamnu bližina črnega maha,
preveva toplino kraja poletja;
sprijaznjena – polna sočutja
med vlakni pogubnih delov sebe –
s smehljaji mojih vzdihov
zavajam stražarje samote,
kot svetloba sonca - sence ,
nad pogubno platano poletnih raz.
Milena Sušnik Falle - Slovenija
Milena Sušnik Falle, 11 january 2013
NASLON RAZMIŠLJANJA
Novembrski bregovi noči
prepojeni hladom in vnemo
vozlov jesenskega vetra,
burijo utesnjeno temino,
v brezizhodne občutke
ritualnega kroženja
počasnih jesenskih ur,
raznašalk stoka samote
do obzorja jutranje svetlobe
osiromašene sonca,
ko bomo drug ob drugem,
zaverovani le vase,
ob stebrih zore
dohitevali svoje navade,
ob zapuščenih cestah
svojih vsakdanjih zgodb,
iskali prehodne poti
za udar novega stvarjenja.
V tej noči postajam misel,
obvisela za pogledom
razhajanja topline s hladom,
izgubljam pulz žalosti,
trgam molk v preblisku videnja
spopada tesnobe z naravo,
ki z mrazom pušča odtise
izven zidovja tople izbe –
uzrla neslišna govorica,
v pridihu jesenskega ostanka
poraja slutnjo vračanja vase,
priklonjeno oddaljena
prepuščena zavetju skrivnosti,
v razmišljanju primerljiva
z mrzlo grudo zemlje,
ki v bitki s trpkim hladom
varuje korenine rastja
za pomladna oživljenja.
Milena Sušnik Falle - Slovenija
Milena Sušnik Falle, 22 january 2013
SOPOTNIK
Skozi stoletja
čas se levi,
neviden kot glasba,
sanjavo begoten
od življenja do smrti,
nestanovitno končen
v neskončnosti;
razklan kot drevo po neurju,
škrlaten plen v šapah pozabe –
včasih steklena kocka raja,
ki se v hipu stre.
Po neizmerljivi sledi,
ki zdi se kratka,
drsi doba v dobo;
potne srage usode
polzijo v naše svetove,
skozi majave pregrade
koščkov davnih dejanj,
v zalive svilnate vere,
da pričakovanja ne bi potonila –
kajti čas je val,
ki pride in gre…
Milena Sušnik Falle - Slovenija
(pesniška zbirka Tempus fugit – Čas beži)
Milena Sušnik Falle, 7 april 2013
NEKDO, KI VEČ GA NI
Na pomlad
čakam,
da pride mimo
izza potopljenih let,
nekdo, ki več ga ni;
na praznik
brstečih tulipanov,
ko v duši otipam
zavetje tistih čutnih rok,
žarečih v mehkobi dotika,
nepreklicno samo mojih;
nedeljiv simbol sreče,
kot v venček povezana
bela omela,
viseča na vratih
vsakoletnega
božičnega večera.
Čakam – skrivoma,
da pride mimo
nekdo, ki več ga ni,
z mehkimi stopinjami
po stezi znani,
kot da se bojim,
da prazen dan
ne bi zaslužil
polnega jutra;
v pričakovanju
sem kot deroča reka,
ki človeka nosi,
spodkopava tla,
neizprosno pogubljivo,
sončnost pomladne slike
slikovitih iluzij,
upanje dohiteva.
Milena Sušnik Falle - Slovenija
pesniška zbirka Tempus fugit – Čas beži
Milena Sušnik Falle, 11 may 2013
NEKDO, KI VEČ GA NI
Na pomlad
čakam,
da pride mimo
izza potopljenih let,
nekdo, ki več ga ni;
na praznik
brstečih tulipanov,
ko v duši otipam
zavetje tistih čutnih rok,
žarečih v mehkobi dotika,
nepreklicno samo mojih;
nedeljiv simbol sreče,
kot v venček povezana
bela omela,
viseča na vratih
vsakoletnega
božičnega večera.
Čakam – skrivoma,
da pride mimo
nekdo, ki več ga ni,
z mehkimi stopinjami
po stezi znani,
kot da se bojim,
da prazen dan
ne bi zaslužil
polnega jutra;
v pričakovanju
sem kot deroča reka,
ki človeka nosi,
spodkopava tla,
neizprosno pogubljivo,
sončnost pomladne slike
slikovitih iluzij,
upanje dohiteva.
Milena Sušnik Falle - Slovenija
pesniška zbirka Tempus fugit – Čas beži
Milena Sušnik Falle, 10 april 2012
UTRIP
Veliko stvarem,
neprepoznanih na cestah
svojega življenja,
nisem hotela vedeti imena,
zagledana vase,
slepo sledila razkrajanju časa.
Neustavljivo nosim
krivdo v sebi,
kesanje prepozno
med nitkami življenja polzi.
Milovanje minulega,
izgubljenega,
spleta dotrajano resničnost,
dotika se brezimnih stvari.
Neustavlljivo nosim
krivdo v sebi,
krpam ranjeno dušo.
Hrapavost njenih brazgotin boli.
Milena Sušnik Falle - Slovenija
(pesniška zbirka Prozorni kristali jutra)
Latest comments:
12 may 2024
Melancthe
Kajzerki są przereklamowane ;)
11 may 2024
kb
wielki wypas - był albo może będzie. kto wie...
11 may 2024
sama prawda z tym myśleniem i psoceniem ale
11 may 2024
zastanowiło mnie czy owe cenienie kajzerek wynika
11 may 2024
jeśli tylko
skomponowane kolorystycznie..
11 may 2024
violetta
To co te kozy dziobią i dlaczego? Co na to aktywiści?
10 may 2024
Jaga
Podobne miałam odczucia, kiedy zobaczyłam wyspę.
10 may 2024
Weronika
Nie wyrzucaj. Niech to będzie memento dla naszej
10 may 2024
W tym sęk, że tam gdzie one się pasą nie
10 may 2024
Wyjadają ostatnie źdźbła:)
10 may 2024
I pomyśleć, że w rzeczy samej podobno Bóg
10 may 2024
To prawda, jest częścią natury :) Dziękuję
14 may 2024
Satish Verma
13 may 2024
wiesiek
13 may 2024
Satish Verma
11 may 2024
Satish Verma
10 may 2024
Jaga
10 may 2024
Satish Verma
9 may 2024
wiesiek
8 may 2024
wiesiek
8 may 2024
Satish Verma
7 may 2024
wiesiek