Zmiana sposobu prezentacji
Na beli steni,
kjer najina slika
je visela,
visi zdaj
izdolbena
drevesna korenina,
s pentljo
iz rdečega tila;
poteza zgrešena –
enako daleč,
enako dokončno
toplina sobe
v hlad položena.
Milena Sušnik Falle - Slovenija
Shranjen spomin,
v zapeljivo trajnih
gubah časa,
pušča sporočila,
kot veter v drogovih
šelesteče sledi.
Na izrazih podob
medli koprena ,
nedoločljivo blaži;
pred zankami pozabe,
ujeda minljivosti,
daljave posti.
Odpira skrinjico
zanosnih stvari;
kaljena v skomin
snuje videnje
ohranjenih noči … svitov –
nešteto zamaknjenih vezi.
Zamišljeno nostalgijo
(...)
--- full text ---
Vonj jutra
kraljevo
zavaja dan
v odpuščeno –
da ne bi bolelo,
jokalo –
zvonilo tam,
kjer ni zvonov.
Blazine trave z dražem jutra
blestijo v soncu -
zadišijo:
majhna sebi,
čutno polzim vase,
da se kdo ve kje,
približam udarcu dneva -
bo milosten ali surov.
Polja tiho
na soncu ležijo –
občutek svetosti,
kot prvo obhajilo;
razodeto zunaj mene –
(...)
--- full text ---
Noč je dišala po dežju,
ko sva se na njenih dlaneh podarila...
Utrinki sreče
so stkali bajko
v žarišču noči,
samo v duši živeči,
vedno znova rojeni sni,
lebde njene sledi.
Morda me je že izsanjala,
na plesišču vsakdanjosti,
s solzami;
na ožganih dlaneh nove noči,
zapuščen,
otožen sem.
Milena Sušnik Falle - Slovenija
(pesniška zbirka Prozorni kristali jutra)
(...)
--- full text ---
NI LAHKO RAZUMETI - SPRIJAZNJENO
Rasla sem -
kot drobno seme,
zasejano v žejno sušino,
negotovo dohajala
ustvarjeno za čas,
navzven mrko,
kot zamotan dež,
ki umiva bel kamen –
spontano motrila množice,
valjane z množico,
skozi vijugaste tunele
trpko zmedenih idealov,
ki so polzeli v kosti,
razdvajali realnost;
v veri dolgoživosti
sproti vozlala nov svet
za zaklad vdolbin trenutkov
samotolažbe – ko na tleh,
nimaš več kam pasti
in skozi štrene obupa
neustavljivo pronica
eno samo slovo.
(...)
--- full text ---
Tako dolgo se že sprašujem…
o občutljivih popoldnevih,
gostih poletnih večerih julija,
okrašenih s spiralnimi rjuhami
drobnih nebesnih znamenj,
prehodna ležišča moje samote,
tiha brezimna pribežališča
hrepenenj votlih glasov
skozi odrinjena sanjava leta -
odmevna vsakomur
na svoj način –
da začenjam dojemati
minljivost miline kot obledel
kalejdoskop tankočutnosti,
izgubljeno raven plimovanja
skritih zalivov oceana življenja,
kjer se znova in znova
kiralno prepirajo zame,
umrljiva poletja.
Tako dolgo se že sprašujem…
…pobratena s tišino,
(...)
--- full text ---
V teh dneh,
dež žalosti dneve.
Daleč od sonca in morja
zateglo kličem
za bosim poletjem,
ura za uro mineva
brezkončno počasi.
Čutim dih jeseni.
Plazi se vame –
skeli, kakor rana.
Odkar sanjam preprostost ljubezni,
so moji dnevi nedosegljiva daljava.
In beg pred hlastočim vrtincem
samote.
Milena Sušnik Falle - Slovenija
(pesniška zbirka Prozorni kristali jutra)
Nikoli
ne spregovorim
o samotnih obrežjih,
mehkobnih senc
svojega rastja,
vijugasti strugi reke sna,
mrtve ljubezni na njej,
bohotno bizarni enoličnosti,
ki plaho razpira nedra,
vezice duše nemi.
Nikoli,
ne spregovorim
o razsutih črepinjah sonca
na pragu navade,
ne nizko razgibanih
korakih vsakdana,
ne sijaju položenem vame,
mehkobno – na moje rane,
kdaj pa kdaj – tudi ne včasih,
govorica v očeh vzkipi.
(...)
--- full text ---
Pozno poletje
niha daleč v leto,
čutno lesketa prostor
s prozornimi zastori
obrušenega spomina.
Na pragu jeseni
otožno purpurni odtenki,
vznemirjajo gladino jezera,
v zamaknjeni pokrajini
zrcalijo samotnost hiše,
skalnatih temeljev,
dotrajanih vratnih opažev, oken…,
opazno razpadajočo
pod krošnjami vrb žalujk -
kot odtisi let na krivuljasto
žilnatih listih življenja;
zaljubljeni v šepet narave,
zamotani v otožnost,
v pokrajini brez žive duše,
zibam v sebi brezciljni zanos,
kot šepetajoče ustnice
izpoved najlepših besed.
(...)
--- full text ---
